Splavarstvo po reki Dravi se ponaša z dolgo tradicijo. Prvi viri navajajo letnico 1280, takratni splavi so bili namenjeni predvsem prevozu vojakov in vojaške opreme. Prve splavi namenjene transportu lesa pa viri omenjajo leta 1371.

Preprosti splavi, najbrž s trtami povezana debla v obliki pravokotnika in z vesli so gotovo bili podobni tistim, ki še vedno plujejo po reki Drini. Šele s "šajkami" (solidno grajeno plovilo , dolžine 14 in širine 6m, ki ga je upravljalo 6 splavarjev) je postal mogoč transport večjih količin lesa in tudi drugega blaga na daljše razdalje. Postopoma je potekal tudi prehod iz "šajke" na splave, kot posledica vse večjega povpraševanja po tesanem lesu, največ v 20. stoletju.

Vrhunec razcveta splavarjenja se ujema z razcvetom trgovine z lesom v 19. Stoletju in še bolj v prvi polovici 20. Stoletja. Najvecji splavi prevažali tudi do 120m3 lesa, kar je dosti več, kot prej omenjene "šajke", ki so bile v primerjavi s splavi negospodarne. Splavi so bili narejeni na "podu", spredaj širokem 6 in zadaj 5m, dolgem pa tudi do 33m. Splave so splavarji sestavljali v t.i. "lenštatih". Po letu 1934, ob močnem porastu lesne trgovine,so po Dravi splavili več kot 1000 splavov ali prek 100.000 m3 lesa na leto.

Po II. Svetovni vojni je splavarjenje v gospodarske namene po reki Dravi zamrlo zaradi konkurenčnosti transporta po železnici, pa tudi nove hidroelektrarne na Dravi niso imele sistema zapornic za prepuščanje splavov.

Splavarjenje tako ostaja aktualno za razvoj turizma v Dravski dolini, kar potrjuje tudi vse večji obisk nadvse zanimive plovbe po zgornjem toku reke Drave med Dravogradom in Vuzenico